Pojdi na glavno vsebino

Spoštovanje je kot zrak

Preden govorimo o ljubezni, je treba govoriti o spoštovanju.

Spoštovanje riše mejo med ljudmi, mejo, znotraj katere vsak dobi dom, ki mu pripada.

Tam je prostor, v katerega naj nihče ne vdira, in kjer čutimo, da odločamo.

Tu smo v stiku s svojo nedotakljivostjo.

Tu moja beseda velja. Od tu črpam moč, da rečem da ali ne in da vidim jasno.

Spoštovanje mi pove, do kod smem, ko se bližam drugemu, in do kam smem spustiti drugega, da se še čutim varna v svojem dostojanstvu.

Ta občutek mi pomaga, da vem, kdaj se ne cenim, kdaj se ponižujem, kdaj ravnam s seboj surovo, nespoštljivo in uničevalno. Pomaga mi, da vidim svoje nedotaknjeno jedro, tisti del sebe, ki ga nihče ne sme razvrednotiti. Niti jaz. Še zlasti ne jaz.

Pomaga mi, da znam odmeriti besede, poglede, kretnje, dejanja, ko se obračam do drugega. Se ustaviti na pragu, potrkati in oditi, če je treba.

Potreba po spoštovanju je kot potreba po zraku.

Ljubezen je potreba po hrani in vodi, da lahko preživimo in zaživimo.

Spoštovanje je potreba po zraku in omogoča, da se življenje sploh lahko začne.

Naj med nami potuje zrak, naj nam polni prsi.

Ko začnemo spoštovati sebe in druge, zajamemo zrak. Začne se veliko olajšanje, globoko dihanje Življenja v nas.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...