Spet zaživeti veličino
Ta pesem je za vas, ki ste se iz srca posvetili sebi in drugim v naši prvi VERI VASE. Hvala! Pa tudi tistim jo želim podariti, ki iščejo to, kar iščemo mi, in se bomo kdaj srečali.
Moj vrt govori
da ne znam še ljubiti cvetenja,
da se moje drevesce suši,
ker ne zalivam upanja vsak dan
in odmetavam liste, ko se ovijejo v novo luč,
Ustavljam korenine, ki tipajo v globino,
da bi našle vir in se oprijele življenja,
v severno steno se obračam,
ko vzhaja sonce nad mojim vrtom,
dušim pesem v gnezdu z ledenim dihom,
ddganjam vrtnarja, ki se sočutno dotika moje bolezni.
A danes izbiram novo pot,
zato se učim vzdržati razkošje,
samo po en cvet na dan bom odprla, kot zmorem,
po en list bom razvila pod noč in prenesla njegovo rast,
pustila, da me predre še ena nova mlada korenina,
in spustila bom dih še malo globlje.
Vadim vzdržljivost za neznosno blaženost,
trenutek presenem in nič več,
nikoli ne ugasne v meni, kar se utrne v tihi bližini,
in postane zvezda vodnica.
Ostala bom na svojem mestu,
ne bom se izruvala kot že tolikokrat,
odpiram oči in vidim, kje rastem,
neskončen sadovnjak je to,
v tem raju vsega nedoživetega sem posajena z vami
in vsako drevo ima svoj del neba nad sabo,
toplo globino za korenine in pokončnost,
svoj izvir za spoznanje in svoje ime.
Odgovoriti hočem, mi šepeče v vejah,
ker me kliče življenje,
želim si reči da
svoji veličini
in srečna pobirati svoje sadove
zase in za vas.