Pojdi na glavno vsebino

Skozi temo z lučko v roki

Kadar ni svetlobe zunaj, sezimo globlje vase.

Navadno računamo na vse, kar je vedno bilo in nam pomagalo. Včasih vse to zmanjka.

To ne pomeni, da ni ničesar več. Samo starega ni več. Novo čaka, da ga prepoznamo, in zato so prav najtemnejši trenutki tisti, ki nam odkrijejo nepoznane sposobnosti za življenjski obrat v preorojenje.

Ne bi smeli zameriti življenju, da nas preseneti z bolečino, izgubo, neuspehom, ker je strah samo eden od obrazov dogajanja v nas. Drugi je, da živimo nepozorno in lagodno, če nam dobro gre, zanemarjamo pa sveže, prodorno, pogumno in živo, ki tudi kliče in hoče vstopiti v našo vsakdanjost in odnose.

Sprejeti bolečino ni dovolj. Potrebno je pustiti, da življenje opravi svoje delo in se predati. Važno je bolečino raziskati, jo videti kot rodovitno polje, ki je komaj posejano, kot klic k preobrazbi, kot opozorilo, da smo več, kot mislimo, in da zdaj lahko to udejanimo s pomočjo pretresa in ranjenosti.

Dvignimo svojo moč, ko smo na kolenih, ker nikoli nismo tako prodorni, jasnovidni in odprti za prenovo, kot v takih trenutkih.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...