Pojdi na glavno vsebino

Samonikli kot rastline

Tudi človek je samonikla živa vrsta. Bodimo, kar smo, da bomo vitalni.

Samonikle rastline, ki jih srečate ob poteh, imajo več skupnih lastnosti. Zasejejo se same glede na to, katero sosedstvo potrebujejo, katero zemljo, koliko luči in sence, koliko vlage ali suše. Zelo težko jih je iztrebiti, trdožive so in zmeraj na novo se zasejejo spet kje v bližini ali celo na istem mestu. Če jih presajate in jim vsiljujete drugačno okolje, ne bo šlo. Ne sodelujejo z nasiljem, s prevzgojo in z imenitnimi lastniki. Odporne so proti škodljivcem, močnih barv, arome, vonja. Skratka, prepoznavne, vitalne in na svojem mestu, obenem pa trdoglave, ko se je treba upirati poseganju v lastno bit. Tudi mi smo tako po naravi. Edinstveni in žilavi vemo, kam sodimo, kje uspevamo, kaj rabimo za rast in za množenje svojih sil. Glavno je, da se tega spomnimo, če so nas kdaj izkoreninili in prenesli na svoje posestvo. Glavno je vedeti, da nismo tam doma, pa čeprav smo se začasno prilagodili in nastavili veliko dopadljivih cvetov, ki nas izčrpavajo. Nismo mi napačni, bolni in neodporni, nesposobni razkošnega cvetenja. Samo v napačni zemlji smo, z napačnimi sosedi. Tudi oni pravzaprav niso napačni. Oni so tam doma, kjer mi hiramo. Ne moremo jih vzeti s seboj, kar ob nas ne morejo uspevati. Poiščimo svoje izvorno ime, svoje rastišče. Tam najdemo moč prerojenja, tako živa je kot ta neustavljiva pomlad, ki nas te dni meče iz sna. Temna zemlja drhti v novi rodovitnosti in varuje naše klitje. Če vztrajamo, se nekega jutra prebudimo in spoznamo, kam sodimo.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...