Pojdi na glavno vsebino

Samomor mladega človeka

Samomor je vedno skrivnost. Zmeraj pa nam pomaga, če ob tem skromno iščemo pod površino. V primeru mladih pod površino naše odrasle zavesti.

Mladost je tudi velika muka. Tega odrasli zlepa nočemo priznati. Mladim govorimo, kako čudovito je, da so mladi, žalujemo za svojo mladostjo in pozabljamo na resnico, na svoje težke tesnobe v tistih časih, na obup nejasnosti in negotovosti vase, na divjo jezo, ko ne vemo, kako bi si pomagali, na strah pred življenjem, na ogromna upanja in razočaranja.

Predvsem pa pozabljamo, kako o vsem tem nismo mogli govoriti z odraslimi, ki so imeli vedno odgovor za vse, še preden smo odprli usta, pa tudi z vrstniki ne, ker niso bili kos našim viharjem, saj so jih sami skrivali pred seboj. Skrivanje se navadno kaže kot edini izhod, kot poskus obvladovanja neobvladljivega.

Naša težava (v družinah in javnosti) je, da veliko govorimo drug o drugem, a si nikoli ne izmenjamo bistvenega. Pravzaprav niti ni nujno, da bi vedno govorili, veliko bi bilo že, če bi i videli in čutili, delili brez besed. Kje je prostor za to? Pri psihologu, ki ga poverimo za to? Seveda je treba še prej potrditi, da ostali nimamo velikih težav, tisti, pa, ki jih ima, naj gre po pomoč.

Dokler odrasli ne bodo pripravljeni iskreno spregovorili o tem, da imamo vsi kup težav in da to ni sramota, dokler ne bo preprosto normalno povedati, kar čutimo in želimo, in dokler ne bomo pripravljeni odprto govoriti o strahu, o dvomih, o svoji ranljivosti, o nedovoljenih nagibih … bodo mladi med nami sami, obupno sami v svojih vrtincih. Res je tudi, da mladi včasih kar odločijo, da nima smisla poskušati govoriti z odraslimi, metem ko bi mi bili pripravljeni poslušati. A na podlagi svojih sklepanj pač odločijo, da mi ne moremo razumeti, sprejeti, čutiti z njimi, ali pa nas nočejo obremenjevati in nam želijo biti samo v veselje. To sem opazila velikokrat.

Ko si mlad, ni mogoče spregovoriti o stvareh, o katerih ne govori nihče. Če ti vsi pravijo, kako je prav biti konstruktivni, nasmejani in svetli, se pač trudiš biti tak tudi sam. S kom potem lahko deliš, kar te preganja kot demon, ki nima prostora v skupnem prizadevanju za lepo življenje? Kam lahko greš, če čutiš sovraštvo, jezo, brezup in uničevalnost, a želiš biti sprejet, kaj vreden in ljubljen?

Odrasli imamo težnjo, da pridigamo in mladim pojasnjujemo, kako je treba živeti, da je prav. Bolje za nas in zanje bi bilo, da bi si upali pogledati na dno njihovih oči, tja, kjer kričijo vprašanja brez odgovora in najtemnejše plati človekove narave. Žal pa se znamo neverjetno sprenevedati in izvajati dvojni salto mortale, ko je treba kaj obrniti tako, da bo skladno z našimi prepričanji.

Seveda tudi jaz nimam odgovora, ko se tragedija zgodi. Skušala sem samo napisati, kar vem iz svoje izkušnje, iz vsakdanjega stika z mladimi, iz lastnih spominov na leta, ko sem si včasih želela umreti in tega nisem povedala nikomur, iz svojega spoznanja, da svojih otrok pogosto nisem znala poslušati, ko si bili tega najbolj potrebni.

Vsi se motimo velikokrat in nepopravljivo. Zato, ker smo ljudje. Drug drugega pa lahko popiramo v trpljenju, ko se moramo soočati z najhujšim, in vedno ostaja prostor za ljubezen, za spravo s seboj in za dobro, ki ga resnica vedno rodi.

Samomor mladega človeka nas odrasle vabi, da razmislimo o mladosti in o tem, česa mladi ne morejo deliti z nami.To jim lahko podarimo v slovo, skromno in iz srca, in s tem obdarimo tudi sebe in najdemo moč za novo setev.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...