Pojdi na glavno vsebino

Samo v moči je izhod iz zamere

Ženske veliko trpimo in požiramo, jokamo in se grenimo … dokler ne dojamemo, da je edin izhod v tem, da postanemo močne.

Ženska svojo moč težko odkrije in se ji posveti. A šele moč, s katero se prebijemo skozi svojo šibkost, vsiljeno z vzgojo in družbeni pritisk, osvobodi pristno nežnost naše narave.

Drugače hiramo v zameri in jezi nad vsemi, ki nas ovirajo, od najbližjih naprej, in to ruiši vse, kar si želimo ustvariti.

Ko gledamo pomladno drevo v cvetju, deluje milo, nežno in očarljivo. A kdo bi pomislil, koliko moči je dalo od sebe, da se je življenje pognalo izpod korenin, premagalo težnost, mraz in zimski zastoj ter iz te sile ustvarilo dehteče cvetenje, rahlo kot tančica?

Šele ko se naučimo, da sta naš ne ali da tako močna kot sila, ki jo zmore pomladna češnja, bomo vedele, da smo trdne kot češnjev les in da imamo tudi sijajne korenine, da smo trdoživa in obenem sveža celota. Ne bomo se več bale samostojnega živjenja.

Ženska moč, da v vsakem trenutku naredimo, kar zmoremo ( in ne vemo, da smo tega sposobne), praviloma ponikne že v zgodnjem otroštvu. Naši da in ne so vse šibkejši in vse manj namenjeni nam samim. Ne je bolj majava in nejasna, poskusna obramba kot izkušnja moči, v kateri vzpostavimo mejo, ki ne bo prekoračena.

Samo če bomo skupaj vadile odpornost, modrost in nepopustljivost v hoji za željami, bomo dobile, kar nam pripada.

Biti nežne je dobro za nas, kadar deluje tudi naša druga stran celote: biti močne, neodvisne, pripravljene, da si naložimo odgovornost za svoj blagor same in do konca. Šele potem bo naša vsakdanjost živa in ljubeča.

Ozrimo se v cvetenje okrog sebe in prepoznajmo svojo naravo, svoje hrepenenje po moči in prvi korak, ki nas pripelje tja!


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...