Pojdi na glavno vsebino

Prehoditi podzemlje

Osebna preobrazba ni kratkočasna dejavnost. Kdor se hoče srečati s svojo resnico, mora prehoditi podzemlje, ob tem pa nositi v sebi luč.

Svojo resnico se odpravljamo iskat žalostni in sami. To jasno začutijo vsi, ki stopajo v psihoterapijo ali na pot pristne osebnostne rasti. Čas za ta odhod je dozoreval dolgo in ga doživljamo kot slovo, ne kot slavje. Čutimo, da se začenja umiranje iluzij. Odhajamo na pot, kjer bo vse bistveno odvisno od nas samih, zato čutimo tudi vso težo lastne odgovornosti. Nismo prepričani, da bomo zmogli, nimamo opreme, ne vemo, kaj nas čaka, nimamo jamstva, da bo pot pripeljala do cilja, o katerem megleno sanjamo. Zato vzhičenost ter navdušenje ljudi, ki se lotevajo osebne rasti, govorita o tem, da ne bodo prišli daleč. Samo čisti vzgib lahko vzdrži tako zahtevno pot. Ta vzgib je porojen iz človekovega jedra. Tam utripa predanost iskanju resnice, tam prebiva smisel naše osebne usode.. Na pot stopamo pretežki, zasvojeni od svojih bremen. S seboj moramo vzeti vse, kar bomo poskusili zapustiti, a se nas še drži in neutolažljivo oklepa. Zato vsak korak premakne vso težo našega življenja in zato se premikamo počasi, kot bi se premikala gora. Podzemlje, v katerega se spustimo, nas najprej ustavi in povpraša o tem, ali se nismo morda premislili. Se želimo vrniti, dokler se pot ne spusti globlje? Napade nas s strahovi in dvomi, ker nas hoče preveriti. Zaželimo si svetlobe, vsega prijetnega in svetlega, kar se zdaj oddaljuje. Če ne vzdržimo prvega jaška, pomeni, da nismo prišli ob pravem času. Podzemlje nas bo v naše dobro izvrglo in poslalo nazaj na svetlo. V hoji skozi podzemlje ne vidimo vsega lepega, kar obstaja nad nami, v svetu dneva., ker bi nam to jemalo moč za prodiranje skozi temo. Če se hočem naučiti videti v temi, je bolje, da ostajamo v omračitvi: spoznamo, da v temi odženejo nova, prej neznana čutila. Krt se premika odlično, ker se ne zanaša na svoj vid. Sprejmemo svoj čas in sprejmemo, da je zdaj vse, na kar smo se vedno zanašali, postalo nezanesljivo. Zdaj spoznavamo svet izpod korenin. To tudi ni čas in ni prostor, v katerem lahko glasno govorimo o svojih videnjih ali se veselimo dela svojih rok. V naši temačni osamitvi so trenutki, ko ni možno izmenjati nobene tolažilne besede, kajti svet zunaj nas ne more slišati. Naša usta so polna teme, govorimo jezik nerazumljivega, pradavnega človekovega časa. Zdaj je treba naseliti svoje molčeče telo, se zlekniti na topla tla matere zemlje, živeti od varčevanja z zrakom in živili, ohranjati utrip srca, ki je ostalo brez sonca. Zdaj gre zares. Ko dopustimo, da se nas dotakne najgloblja tema, pade poslednja kulisa. Končno je mogoče nasloniti lice na edino, poslednje in resnično naše. Ko ne vidimo več svojega obraza, zagledamo svojo resnico. Šele takrat je čas za vračanje, za vzpon. Prehojeno podzemlje pa ostane v nas. V sebi nosimo razodetje teme. Znamo se vračati v mrak, ko je potrebno, znamo izstopati iz njega, in vemo, kaj živi pod nami. Zakaj naj bi prehodili podzemlje? Ker pride čas zatemnitve za vsakega človeka. Ko se bo nebo omračilo in bomo obstali v popolnem mrku, bomo srečni odkrili, da vidimo skozi noč.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...