Pojdi na glavno vsebino

Pravljičarka v belem

Drobna pesem za vas, ki ste slišali preveć žalostnih zgodb.

Pravljičarka v belem Od nekdaj pripovedujem vaše zgodbe z žalostnim začetkom s težkim glasom jih privlečem z zamolklega dna o začaranih ženskah v razdejanih kraljestvih o moških ki so izgubili čast in pogum o sirotah ki tavajo po peklu in iščejo svoj dom toda ob prvi luni začnem razpletati nesrečo z razsvetljenim gibom rahljam trpeče vozle in vidim kako vzhaja moja zgodba v belem pot izvezem za izgubljene otroke in nezveste junake prebudim in opašem da gredo nad zmaja in se vrnejo po nevesto ženske ustavim v zamaknjenih sanjah v zelenih ogrinjalih da ne ovenejo v predolgi samoti take so moje zgodbe nekaj v meni jih piše kar vas ne zapusti.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...