Pojdi na glavno vsebino

Pot skozi gozd do svoje jase

Življenje ni vožnja po avtocesti. Ne moremo pritiskati na plin po mili volji. Ni ravno, ni pregledno, ni ograje, ki prepreči, da bi nam kaj prekrižalo pot.

Gozd pa je gosto zaraščen, a nas čuti in nauči živeti. Res, izhoditi je treba svojo pot. Prodirati globoko v gozd, če ga hočemo raziskati in odkriti, kaj vse je onkraj. Prebiti v njem dneve in noči, se srečati s samoto in bitji, ki imajo svoje načrte z nami ali pa nas ne želijo sprejeti v svojem prostoru. Gozd ni samo naš, v njem je vse živo in vse ima svojo voljo.

A v gozdu se naučimo zimzelenega življenja. Nabirati ob poti, kar nas hrani in zdravi. Sesti tja, kjer je mehko in sveže, da si oddahnemo, ko omagujemo. Prisluhniti pticam, da ne pozabimo na višino nad seboj, ko smo na tleh. Se okleniti debla, v katerem živi modrost neštetih zmag.

Hoditi skozi gozd je zeleno potovanje, ki nas usposobi za izhod na blaženo jaso. Tam se odpira obzorje brez meja. Tam nas spet čaka priložnost, ki smo jo nekoč zavrnili, češ da je nemogoča.

Zdaj lahko to naredimo, kajti šele zdaj zmoremo. Ker smo prehodili svoj gozd.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...