Pojdi na glavno vsebino

Ponos ali dostojanstvo.

Žrtvujmo ponos za dostojanstvo.

Moj ponos trpi, ko delam napake, ko sem neuspešna, ko vidim, česa ne zmorem, ko me kritizirajo. Ponos trpi peklenske muke, ko doživljam ponižanje, in se spreminja v neobvladljivo bolečino, v bes in maščevalnost. V stiski mi ni v pomoč, preveč je zaposlen s svojo željo po uspehu, priznanju in povračilu. Dostojanstvo pa je svetlo ogrinjalo, ki nikoli ne zdrsne z ramen. Kritika postane samo upoštevanja vreden (ali nevreden) predlog. Videti, česa ne morem, postane stik z realnostjo, in ta stik mi pomaga živeti v resnici. Napaka mi govori, da sem zmotljiva kot vsi ljudje, in me poveže z njimi. Ponižanja ni, je le človek, ki me morda hoče ponižati, a njegov namen še ni moja izkušnja. Če želim, lahko ostajam v svojem dostojanstvu in daleč od njegovega prezira. Žrtvujmo svoj ponos za kaj drugega, kar je bolj blagodejno in nas varuje. Častiti svojo človeško vrednost v vseh okoliščinah je velik dosežek. Ogrnjeni z dostojanstvom lahko doživljamo svojo veličino tudi v najhujši poraženosti. Tkanje tega ogrinjala traja in traja, a vsaka svetlobna nitka je večna.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...