Pojdi na glavno vsebino

Poletje govori

Pristati je treba na srečne ure, če naj se zgodijo.

Poletje govori da ne znam še iti v cvet da se moje posajeno drvesce suši ker ne zalivam upanja vsak dan ker odmetavam liste ko jih presije nova luč in iščejo v globino da bi se oprijeli življenja da se obračam v severno steno ko vzhaja sonce da dušim pesem v gnezdu z ledenim dihom da odganjam vrtnarja ki se dotika moje bolezni zato se učim vzdržati razkošje samo po en cvet na dan bom odprla kot zmorem po en list bom razvila pod noč in prenesla njegovo rast in pustila da me predre v globino še ena nova korenina vadim vzdržljivost za neznosno srečo ostala bom na svojem mestu ne bom se izruvala kot že tolikokrat poletje pravi naj odprem oči naj končno vidim kje rastem neskončni sadovnjak je to v tem raju sem posajena z vami in vsako drevo ima svoj del neba nad seboj toplo globino za korenine in pokončnost svoj izvir za spoznanje in svoje ime odgovoriti moram pravi poletje ko me sreča pokliče po imenu slišati mora moj da da me lahko blagoslovi.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...