Pojdi na glavno vsebino

Pojoči kruh

Da ne bomo lačni ...

Pojoči kruh Otresi najbolj bel oblak, da se ti nasuje mehka moka v lačno naročje in potoči solzo naj kane sol zemlje je v njej in odpira srce vmesi petje jutranjih ptic in dolgo mesi ker dobra misel vzhaja počasi potem pa zakuri brinov les in prikliči svobodni veter v svojo žerjavico in varuj svoj kruh z zvestim srcem z gorečnostjo v čakanju na toplem da tvoj dom zadehti po uslišanosti in bližini tiho režeš ta kruh in v tebi prepeva od tega živiš od večnega obreda ki spreminja lakoto v obilje.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...