Pojdi na glavno vsebino

Pojoči kruh

Da ne bomo lačni ...

Pojoči kruh Otresi najbolj bel oblak, da se ti nasuje mehka moka v lačno naročje in potoči solzo naj kane sol zemlje je v njej in odpira srce vmesi petje jutranjih ptic in dolgo mesi ker dobra misel vzhaja počasi potem pa zakuri brinov les in prikliči svobodni veter v svojo žerjavico in varuj svoj kruh z zvestim srcem z gorečnostjo v čakanju na toplem da tvoj dom zadehti po uslišanosti in bližini tiho režeš ta kruh in v tebi prepeva od tega živiš od večnega obreda ki spreminja lakoto v obilje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...