Pojdi na glavno vsebino

Poigravanje s smrtjo, ko je tu poletje

Ljudje mislijo na smrt, ko še ni čas. Ko pa pride čas, od tega bežijo z vsemi silami.

Že večkrat sem opazila, kako ljudje radi pomislimo na smrt, kadar nam je posebno težko in ne najdemo v sebi moči za preobrazbo svojih težav, za korak v novo smer. Misel, da se lahko vse takoj konča, prinese olajšanje, prepričanje, da lahko odločamo in zagospodujemo nad stisko.

Možnost, da lahko sami prekinemo svoje trpljenje, prinese trenutno olajšanje, navidezno zaupanje vase pa zrase: Nekaj zmorem, nekaj lahko storim, lahko se komu dokončno maščujem in mu dokončno zaprem pot do sebe, svetu lahko pokažem, da me nihče več ne more mučiti … To zadnje dejanje nam zveni veličastno, medtem ko nam vsakdanji boj, v katerem nikoli nismo dokončni zmagovalci, zveni bedno.

Stvar se spremeni, ko se smrt zares približa in ne po naši volji: starost, bolezen, nesreča, v kateri se nas dotakne zavest, da prihaja naš čas ... in nenadoma nam misel na smrt ni več v veselje.

Ko res pride naš čas, se zadeva obrne na glavo in pokaže se resnica. Tedaj spoznamo, da v svojem poigravanju z lastno smrtjo nismo bili pristni in da ni šlo zares za željo našega bitja, da bi umrli. Iskali smo samospoštovanje, zaupanje v svoje možnosti, oprijem za občutek, da smo gospodarji svojega življenja. Gnala nas je sila, ki išče preboj.

Zato nam pomaga, da se zavedamo, kdaj sebe varamo, pa čeprav je naša stiska realna. Če nismo neozdravljivo bolni in zelo stari, če ne čutimo, da telo res odpoveduje, potem pomeni, da še ni naš čas in da je misel na smrt le upiranje, boj proti potrebni spremembi. To veliko vojno vodi objestni in zaslepljeni um, ki prezira telo in njegovo živost, njegovo vdano prizadevnost za reševanje naše usode.

Misel na smrt kot rešitev nam pove, da zanemarjamo svoje možnosti, da bežimo pred življenjem v sebi, ki še dela za nas, in da odlagamo svoja orodja sredi dneva, ko so še dobra in pripravljena, da nam služijo za vse, kar še lahko storimo lepega, dobrega in rešilnega.

Poigravanje s smrtjo ne prinese olajšanja, ampak samo krepi uničevalnost. Od tega ne bomo umrli, ampak ostali živi in polmrtvi.

Misel na smrt ob nepravem času je opozorilno in ljubeče pismo. Pošilja ga Življenje, da bi nas prebudilo in preusmerilo, in napisala ga je Ljubezen.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...