Počiti do srca
Pomlad je tudi izbrano slovo od bolečin.
V tem hipu sem kamen,
a v sredini žarim.
V tem hipu sem okleščeno drevo,
a krogi v deblu se noro vrtijo.
V tem hipu sem zavrženi rubin v pesku,
a roka, ki me išče, se bliža.
V tem hipu sem pridušeno nebo brez diha in solz,
a bliskanje napoveduje slapove obilja
v tem hipu sedim na ruševinah,
a ob moji nogi se pase srna s tajnimi očmi
večni led se je vdal
stara vera odteka v pomladne studence
in jaz čutim dotik
po sredi zaščitenih prsi
in paranje teme
vse to je potrebno
da se rodi
prvi otroški nasmeh.