Pojdi na glavno vsebino

Plahi ljudje

Plahih ljudi danes nihče ne ceni. Kljub temu ostajajo nežni pričevalci časa, ki si ga želimo, in ki bo prinesel mir.

Plahi ljudje Danes skoraj nihče ne mara plahih ljudi: tako neuspešno učinkujejo, tako zavrto in nemo. Ničesar ne povejo o sebi, ničesar ne zahtevajo, zardevajo po nepotrebnem in vsem je jasno, da so kar naprej v zadregi. Kam bi z njimi, ki ne znajo živeti na tem svetu, ki se ne znajo uveljaviti? Takoj jih je mogoče ustaviti, jim vzeti besedo, doseči umik. Vsakdo, ki je dovolj objesten, lahko zasede njihov položaj brez težav. Svojega stališča ne znajo ne izraziti ne ubraniti, njihova rahločutnost pa je kar neznosna in gre pravzaprav samo na živce. Tako pogosto doživljamo plahe ljudi ... kot boječe zajce, ki se ne znajo boriti in bodo zato propadli. V njih vidimo vse, kar je v nas samih najbolj nebogljenega in česar si ne pustimo občutiti. Le kdo bi rad pokazal svoja trepetajoča zajčja ušesa v svetu, kjer večina kroži oborožena do zob? Plah človek je ogledalo vsega rahlega v nas in če svoje nežnosti nimamo radi, nam gre taka osebnost grozno na živce. Najraje bi jo prijeli za vrat, zbrcali in zakričali: “Zbudi se, šleva, in začni reagirati! Zakaj vendar dopuščaš, da te mučijo??!!” Ta strašni srd, ki plane iz nas, je otroški srd, obupani klic naše premaganosti. Nekoč nismo mogli narediti nič in smo se morali vdati, obmolkniti, se odreči samoobrambi in pravici do dostojanstva. Potem smo dopustili enkrat, stokrat ali tisočkrat, da so nas pohodili. Občutek imamo, da nas je ta otrok izdal in zato ga sovražimo: zakaj se ni uprl, zakaj se ni znal boriti do konca in zmagati? Odgovor je preprost: vse se je začelo, ko to ni bil enakovreden boj. Tisti otrok ne bi zmagal in predvsem ne bi preživel. Mali otrok ne prenese veliko, njegovo drobno telo, nesposobnost razumevanja čustev in sveta, pomanjkanje predstave o možnih rešitvah ... vse to ga dela organsko in mentalno nemočnega pred notranjimi občutki in pred odraslim, če je ta nasilen, nerazumevajoč, brezbrižen do vsega velikega in življenjsko pomembnega v strtem malčkovem srcu. To premaganost, to vdajo potem nosimo v sebi in ker jo sovražimo, ne more odrasti. Poglejmo, kaj nam gre na živce ali kaj zaničujemo, in bomo spoznali, kaj nas lahko reši. Plahi odrasli so tisti del človeštva, ki odklanja nasilje in raje žrtvuje sebe. To ni dobro, ker nasilja s tem ne ustavimo, a blagi, dobri ljudje so kljub temu nenadomestljivi. Ko jih vidimo, da utihnejo in se umaknejo, se lahko od njih učimo dajanja prostora drugim. Vabijo nas, da ustvarjamo vzdušje, ki bo primerno tudi zanje. Plahi ljudje so učitelji drugačnega življenja, čeprav ga sami ne ustvarjajo. Tisti, ki se počutijo močne, samostojne in pogumne, rabijo ob sebi vsaj enega plahega sočloveka, da ne pozabijo na nežnost svojega srca.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...