Pojdi na glavno vsebino

Pes čuvaj pred našim domom

Počastiti, kar mi je uspelo, je kot nahraniti in pobožati svojega ljubega psa čuvaja.

Pozabljati ali podcenjevati, kar nam uspe, je odpiranje vrat v temi, da lahko vdirajo stari strahovi in plenilske misli.

Videti samo, kar še ne zmorem in ne znam, je kot zapuščanje varnega doma, medtem ko zunaj divja orkan.

Ne pozabimo, da je samoponiževanje vedno prisotno kot plenilec, ki kroži okrog nas in čaka na pravi trenutek.

Ne podcenjujmo starih sil, ki so nekoč pometale z nami. Nikoli ne bodo zapustile prizorišča. A brez moči bodo, če bomo živeli drugi del sebe, tisti, ki nas zna počastiti in zavarovati pred slepo slo po pobijanju sebe in lastne moči.

Kdor misli, da lahko živi brez psa čuvaja v sebi, se bridko moti. Prej ali slej bo globoko ranjen in oplenjen.

V nas in okrog nas je preveč napadalnosti in rušilnosti, da bi lahko prespali vprašanje lastne varnosti. Okrog lastne moči je potrebno vsak dan storilti več obhodov, tako kot dober pes čuvaj kroži okrog doma, ki mu je zvest.

Del nas naj bi ostajal enako zvest, predan, oprezen in usposobljen, da zazna in odžene nevarnost.

To ne pomeni, da živimo ogroženo, nasprotno.

Vsak hip vemo, da smo na varnem, ker obrambni sistem deluje sam, če ga vsak dan prebudimo z ljubeznijo do sebe in življenja.

Pes čuvaj nas gleda z z ljubečimi očmi in ne grize.

Ni mu treba iti proti napadalcem, saj čutijo, da je velik, močan in vedno buden.

Zato vedo, da nimajo kaj iskati na našem domu.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...