Pojdi na glavno vsebino

Okužena ponikalnica

V sebi imam strupeno vodo, ki išče očiščenje.

Na mojem dnu teče okužena reka, ki nosi vse, kar je naslabšega v meni: podlost, nehvaležnost, sprenevedanje, pohlep, izkoriščanje drugih, maščevalnost, trdosrčnost, objest, prevzetnost.

Včasih se pokaže kot izvir z novim imenom na drugem kraju, a je vedno ista voda. Samo za kratek čas se pokaže na površju, potem spet izgine na dno. Ne morem predvideti, kam bo spet zavila in kje bo moja dežela naslednjič v nevarnosti.

Nazadnje sklenem, da sprejmem njen podtalni tok. Ko se prikaže bolezen, ki jo je prinesla, jo razščem, prebolim in nato očistim, kar je mogoče. Vem, da je ne morem ozdraviti enkrat za vselej. Vanjo se sproti odlaga vse, kar spremlja mojo človeško omejenost.

A vidim, kako išče luč. Pokaže se mi zato, da jo presije sonce, da se je dotakne sinjina jutranjega zraka, da se v njej zrcali pomladni gozd, da lahko odloži svoj žalostni tovor na moje bregove, da se lahko presijana spet pogrezne v globino. Najina srečanja so težka in pretresljiva, najino slovo pa nikoli dokončno.

Tako čistim svojo ponikalnico vsakokrat, ko se spet oglasi. Odpotovati je treba na kraj svoje nove žalosti, se zahvaliti, da je dvignila v luč, kar bi drugače zastalo v koreninah in jih ubilo, in opraviti potrebno in blagoslovljeno delo kesanja in očiščenja. In spet lahko zašumi prosta in sveža.

Zato, da lahko vsak dan spet začnem v belih oblačilih, se je treba vedno spet do komolcev pogrezniti v blato in z ljubečimi rokami opraviti delo z naplavljenimi spoznanji.

A odrešujoče je vedeti, da to zmorem in da obstaja kdo, ki mi pomaga.

Moja zvesta ponikalnica brani mojo zeleno deželo, zato se je ne bojim.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...