Novi red sveta

Poplavilo me je, a lahko se odločim graditi na suhem.

Preveč vode je v mojem življenju

moja dežela je poplavljena

nisem čistila svojih hudournikov

dolga leta se je nalagalo

in struge so zamašene

preveč deževja je v moji duši

in tla so nepripravljena

da bi lahko vsrkala vse poslano

premalo sonca sem dopuščala v svoje kraje

gradila v grapi in v senci

ker je bilo poceni in najbližje

zato se odpravljam na najvišji hrib in gledam poplavo

kako črpati to postano vodovje

kako se rešiti trhle navlake

kako se nastaviti soncu

kako pustiti, da presuši močvirnato bivanje

in presije moj zasenčeni svet

kako postati zemlja, ki požre, kar je odveč,

kako nasaditi, kar ohranja njeno stabilnost

kako biti kos neurju na trdnih temeljih

kako se odpovedati vsemu

kar ne drži

kako živeti dovolj visoko in blizu resnici

da me ne odnese nabrekla reka hudega časa

zato romam na ta grič

zato pojem obredno ognjeno pesem

zato lovim žarek, ki srka nesrečo

in greje, kar lahko odžene iz poplavljenih tal.

Ko se voda vrne vase, sem jaz na vrsti.

Nova gradnja bo to

v novem redu sveta.

Vode naj ostanejo spodaj

in sonce visoko nad njimi

na trdnih tleh zidam

počasi in srčno

kajti poplavljeni svetovi so zašli

in sonce je na moji strani.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.