Pojdi na glavno vsebino

Ni treba, da rušim

Nekateri mislijo, da je treba rušiti in pobijati zlo, da bo zraslo kaj dobrega.

Rušiti

Odstraniti plevel, naliti čistega vina, postaviti piko na i, razčistiti… te podobe se pogosto pojavljajo v besedišču netolerantnih ljudi. Če počnemo predvsem to, ne moremo graditi, ker ni časa za oboje. To je preprosta, a stvarna resnica. Poleg tega nas bojevanje zasvoji, saj daje posebne užitke in streže naši nezavedni potrebi po maščevanju nad vsemi krivicami, ki smo jih kdaj doživljali (od rojstva naprej …).

Podobne moralistične čistilne akcije so v javnosti kar pogoste. Potem ko dokažemo svoj prav (recimo, da smo ga …), obstojimo sami in brezmadežni sredi svojih argumentov. Kaj zdaj s tem? Kako se počutijo drugi? Koliko je vzdušje, ki smo ga ustvarili, zdaj rodovitno za skupno delo? Kaj lahko klije potem, ko smo očistili skupni prostor s svojimi popolnimi razkužili?

Sejati

Ko delamo dobro, ko ustvarjamo, ko se povezujemo za srčne cilje, sejemo pisano rast, ki obnavlja naš prostor. Ustvarjalno delo oživlja zemljo, ker osvaja nove življenjske prostore in nova ravnovesja vseh živih bitij. Poglejmo naravo. Ljudje, pikapolonice, rože in čebele so del istega stvarstva. Tudi za nas veljajo isti zakoni, ki omogočajo sožitje travnika, njive in gozda z vsem živim vrvežem na zemlji in pod njo.

Ni se nam treba boriti z grozljivim, krutim in krivičnim, ni treba posvečati vse pozornosti, dela in čustev temu, kar uničuje. Delajmo, kar nas krepi, in videli bomo, kako hudobija, nasilje, revščina in objest hirajo, izgubljajo rušilno moč.

Lepo je sejati, kar nas razveseljuje, in videti, kako začenja bujno zelenje preraščati stare strelske jarke.

In zagledati prvo čebelo, ki je priletela na ogled, ker sluti cvetenje.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...