Pojdi na glavno vsebino

Nekaj minut za resnico

Gotovo ste že slišali o tem, zakaj je tako dobro za organizem, da se znamo sprostiti in da vsak dan namenimo temu oddihu vsaj četrt ure. Malo manj znano pa je, zakaj je tako pomembno za naše duševno zdravje in za osebni razvoj, da za nekaj minut ležemo, zapremo oči in poskusimo sprostiti telo.

Prva posledica sproščanja je, da se čas ustavi. Nenadoma se globoko zavemo ritma, iz katerega prihajamo, občutkov, ki so nas preplavljali. Predvsem pa se nam odkrije naše osnovno razpoloženje. Ko se pogreznemo vase in se poskusimo sprostiti, lahko opazimo, da nam je težko in da napetost noče popustiti. Marsikdo ne ve, da je najbolj značilno znamenje strahu prav krčevitost, stanje nenehne pripravljenosti. To pa ni vedno odvisno samo od službenih dolžnosti in preobremenjenosti. Pogosto se je ta napetost začela v otroštvu, ker nismo imeli priložnosti doživljati varnosti ter smo zaman hrepeneli po polnosti olajšanja, ki jo daje vedno dosegljiva, brezpogojna ljubezen toplih staršev. Veliko ljudi živi v trajnem stanju zastrašenosti in drugega niso nikdar spoznali. Sodobna vzgoja je le navidezno prijazna do otrok in nešteti odrasli so zrasli v občutku, da so vsi nezanesljivi, življenje pa nevarno. Taka ogroženost je zelo globoka, trajna in nezavedna: òlovek ne čuti strahu, temveč samo èe napetost, razdraženost in nestrpnost, a ne prepoznava svojega strahu pred življenjem. Ko se učimo sproščanja, lahko skratka ugotovimo, da nam to ne uspeva najbolje. In to je potem prvi korak, da se osvestimo in da zahrepenimo po olajšanju in miru. Veliko ljudi s sproščanjem noče niti poskusiti, saj slutijo, da bi razkrilo njihovo krčevitost in življenjski strah. Tudi nekateri mladi, ki so sicer imeli lepo otroštvo, se bojijo življenja ... in tudi oni lahko v sproščanju odkrijejo, da je strah minljiv, če mu le pogledamo v obraz. Zakaj bi se bali svojega dna? Če je tam žalost, jo lahko potolažimo, če hudobija, ji lahko odpustimo, če groza, ji lahko obljubimo zavetje in bližino. Ko srečamo sebe v vsej svoji nebogljeni zastrašenosti, ugotovimo, da nismo več sami. Zato zaprimo oči, ukinimo za hip vsakdanjost, vdihnimo hrepenenje po miru in moči ...in našli bomo pot iz strahov, ki nas preganjajo. Odkrili bomo, da so ti strahovi nebogljeni in potrebni dobre besede, našega dotika... in bodo utihnili, pospali po varnih kotih kot krotke, potolažene ranjene živali. Bodimo dom za svoje strahove, dom za vse svoje bolečine, in naše telo se bo lahko sprostilo v ljubečem in brezpogojnem zavetju.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...