Pojdi na glavno vsebino

Ne znam še tega ...

Včasih smo v odnosih ranjeni in ranjen je tudi drugi. Pot do srečanja, v katerem ne bo več bolečine, je največkrat dolga in na njej nam je včasih tudi zelo hudo. Kako vzdržati in graditi?

Da vzdržimo in nikoli ne odnehamo, je važno, da se povežemo s tistim izvirom v sebi, ki je vedno dosegljiv in hrani vero v naše prizadevanje, zavest moči in globoki mir povezanosti s ciljem.

Tu je kratka meditacija na to temo, ki lahko pomaga, ko omahujemo.

Najin izvir

Tudi danes še ne znam izreči stavka, ki zdravi.

Ne zmorem še dotika, ki naju poveže.

Ne najdem v sebi pogleda, ki ogreje srce in naju vrne v čas ljubezni.

Ne znam še stopati v to divjo reko med nama,

v njeno silo, v neizmerno globino te ločenosti.

Prehitra in premogočna je in jaz se je bojim

in moj breg je strm in moja noga noga nevešča.

A zdaj vidim, da nisem žalostna,

ko stojim na bregu reke, ki te ločuje od mene,

ker sem se obrnila drugam, na pot do izvira.

Tam vre iz zemlje voda za veliko reko,

tu se vse začenja

majhen je in tu zmorem zajeti,

to dlan že znam napolniti z vodo,

najin izvir je dostopen

in skupna voda je blagoslovljena.

Ta rahli gib te najde

kjerkoli si,

ko zajemam vodo iz čistega izvira

nagnem svojo čutečo dlan

da se pretoči do tebe moj čisti trenutek

in velika reka

postane najina.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...