Pojdi na glavno vsebino

Nahraniti lačne

Vedno ostajamo sestradani in nenasitni, če ne znamo zaužiti dobrih besed in pohval, dušnega kruha.

Kadarkoli nam kdo reče kaj iskreno prijaznega, je to hrana. Velikokrat ta dar zaužijemo malomarno in brezčutno ter ga skušamo razvrednotiti. Ta pojav opažamo vsi. Človeku povemo kaj iz srca, kar nam je všeč na njem, on pa to zavrne. (Ah, saj to ni nič …). Tudi sami smo neštetokrat rekli kaj podobnega. Dobimo poklon in ga vržemo proč kot kos kruha, ki roma v smeti, pa ga je nekdo odlomil iz sebe in nam ga položil v roke.

Tega ne bi delali, če bi čutili svojo lakoto in njeno mračno uničevalnost.

Priznajmo si, kako zelo smo lačni priznanja. Verjetno si pohvale pričakujemo od staršev, pa je ne prejemamo in je morda nikoli ne bomo. V imenu starega, neutolažljivega pomanjkanja zavračamo tiste, ki nas prihajajo nahranit.

V neovrednotenem človeku deluje velika votlina v prsih, ki srka vse dobro kot črna luknja v vesolju: vse, kar dobimo, izgine v nič. Črna lakota zeva kot nenasitno brezno in srce se utaplja.

Nič drugega je ne more zapreti kot stik z resnico, da smo neizmerno potrebni podpore IN DA JE DOSTOPNA. Priznati je treba še marsikaj drugega: da, res je, brez podpore, pohvale in dobrih besed, brez ovrednotenosti smo trdi kot kamen in sestradano strupeni. Popadamo sebe in druge, ko so negotovi in ranljivi.

Poskušajmo sprejeti, kar nas hrani, čeprav ne gre zlahka. Vsak kos kruha se ustavi v grlu, če smo bili dolgo, neutolažljivo in obupano lačni. Raje bi izbruhali kot zaužili. Raje bi ostali jezni in žalostni kot postajali sočutni do sebe, odprti, topli in nahranjeni.

A počasi se naučimo jesti dobre besede in občutiti nežne poglede. Vsak dan košček kruha. Kot obhajanje z ljubeznijo, ki vlije v telo in dušo moč za življenje.

Nahranimo lačne. Tudi sebe, ker brez izkušnje, kako težko je sprejemati, ne bomo znali biti drugim blizu. Poglejmo se, kakšni smo v odporu in grizenju sestradanega bitja, ki se otepa in napada roko, ki ga hrani.

Pustimo bitju, ki je lačno, da se nasiti. Naj najde mir, naj zaspi na prsih življenja, ki hrani.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...