Pojdi na glavno vsebino

Na morje in nazaj

Na morje in nazaj

Včasih nam dopust odkrije lastno ujetost, a nam tudi ponudi drugačno vrnitev.

Na morje in nazaj

Naložila sem si v kovček vse,
kar vedno vzamem na nove poti:
strah, zavrtost, oprezen sram pred bližnjim
In zamašeno stekleničko bolečine,
ki jo vedno jemljem s sabo,
krčevito pripravljenost na najslabše
in oblačila
za vse svoje običajne vloge.

Potem pa me je zasula mivka
In sončna semena v njej,
svetloba mi je zdrsnila pod kožo
in mi zalila srce,
da so stoletna vrata zaječala in se premaknila.

Voda me je zagrnila s svilenim objemom
In veriga okoli pasu
Je tiho zdrsnila na dno.

Ribe so me gledale s starodavnimi očmi
In so zaplavale med moje besede
da so se pripravljeni stavki razpustili.

Veter mi je zaprl oči
narahlo, sveže in ljubeče,
da sem nehala gledati mimo
in v temi je padla name
moja rojstna zvezda.

Videla sem vas,
kako vsak ziblje svoje novorojeno telo,
v uspavanki, ki prebuja.

Luna je zaplavala čez nebo kot ladja mrtvih,
ki nam govorijo,
naj živimo,
ker naš čas še ni prišel
in naj se jaz ne obotavljam,
ko me usoda pokliče in povabi,
naj obrnem svojo barko.

Zato se vračam z novo prtljago,
v mojem kovčku so shranjeni val,
poln otroškega vriskanja in čofotanja v poletni vodi,
gnezdo iz mivke, iz katerega sem se rodila,
na vrh pa bom položila vejico mirte,
ki se ne osuje nikoli,
ker želim živeti zimzeleno.

Tako odhajamo in se vračamo
vsak v svoj svet
z malim otroškim vedrom v duši,
z najdeno barvo hrepenenja v sebi,
da ga bomo podstavljali pod izvir vsak dan na novo
in zajemali življenje
v neslišnem curljanju darovanega trenutka,
ker nikoli ne zmanjka vode,
če se vračamo k izviru.


Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...