Moje srce se vrača
Včasih je treba veliko let, da spet sprejmemo vase svoje živo srce.
Vračanje srca Odvrženo med kamenje je tekalo za menoj in me preganjalo s svojo tožbo, naskakovalo je moje noge, se plazilo navzgor in čepelo na mojem vratu, nesrečno in lačno me je grizljalo tolklo mi je v glavi in vnemalo upanje kot suho travo dokler nisem pregorela in se vdala na svojem pogorišču in ga končno pobrala s tal tako mehko in goreče v moji dlani tako utripajoče tako nežno in neuničljivo kot mladič odtrgan od matere brez katere ne preživi in sem ga vstavila v svoje prsi v sredino brezna v grozečo votlino otroškega časa in se je vgnezdilo vse srečno in zmagoslavno ... Ali veš, ubogo srce, kam si prišlo? Vem, je reklo. K tebi. To mi je dovolj za radost.