Pojdi na glavno vsebino

Moč pogleda

Pogosto so mladi starši prepričani, da je treba otroku nuditi vse mogoče vzpodbude, ga voziti sem in tja, ustvarjati okrog otroka bogastvo doživetij. Razvojna psihologija pa v zadnjih desetletjih ugotavlja, da so za duševno zdravje otrok še vedno najvažnejše preproste stvari. Na primer ta, da znamo otroka večkrat na dan pogledati z naklonjenostjo, z iskrenim zanimanjem zanj, z odprtostjo za novo in neznano v njegovi osebnosti. Otrok v našem pogledu zasije in začuti vso svojo vrednost.

Potrebe po pogledu, ki jih zbrano spremlja, pa nimajo samo otroci. Vsi odrasli vemo, da delamo bolje ob navzočnosti človeka, ki deluje pozorno, vedro, vzpodbudno in obenem umirjeno. Vzdušje v službi in ravnanje nadrejenih bistveno vplivata na to, koliko smo učinkoviti, ustvarjalni, vzdržljivi in sodelovalno razpoloženi. Človekove oči imajo silno moč. Naše telo namreč \"bere\" čustva, ki jih drugi doživlja, ker jih naš živčni sistem ponazori v nas samih. Zato ob razdraženem pogledu začutimo razdraženost in tako prepoznamo razpoloženje drugega. Ta sposobnost prihaja še iz evolucije, ko nas je narava primerno opremila za preživetje: takoj in brez besed smo dojeli sovražna ali naklonjena čustva soljudi in poskrbeli za svojo varnost. Vsak otrok natančno čuti, kako ga starši gledajo, in se na to naravna. Ga gledajo raztreseno? Pomeni, da ga ne vidijo. Zaskrbljeno? Pomeni, da se dogaja nekaj ogrožajočega. Posmehljivo? Pomeni, da je grd, bedast, sram naj ga bo. Toplo in pozorno? Pomeni, da je veliko vreden, zanimiv in prijeten. Ko gledamo svoje otroke, prenašamo nanje svoje občutke in ti občutki postajajo del otrokovega občutenja sebe. Ne moremo biti vedno čudovite volje, a vedno smo lahko do otroka pozorni in naklonjeni. Ko čutimo, da postajamo osorni, jezni, napeti in nepotrpežljivi, se lahko ustavimo in se vprašamo, ali res želimo s tem nadaljevati in to vnašati v občutke svojega otroka. Predvsem pa pomislimo, da smo v slabi volji vedno krivični in omejeni, kajti naš pogled se zamegli. Zbranost in notranja umiritev je pogosto največ, kar lahko naredimo za svojega otroka. Trenutek tišine lahko veliko reši. Lahko se za nekaj minut umaknemo vase, le opazujemo in ne storimo ničesar ... Največkrat ni nič tako nujnega, da bi bilo potrebno pri priči vse rešiti. V tem predahu največkrat odkrijemo, da dogodka nismo videli v celoti in da ga je mogoče razumeti tudi drugače. Pogosto bo otrok pod našim mirnim, naklonjenim pogledom sam popravil svoje vedenje ali sam nakazal, kaj naj storimo, da bo vzgojno in blagodejno ter da bo delovalo trajnostno. Starši, ki znajo tiho umirjati sebe, se naučijo videti svet s prodornimi očmi. Na svoje otroke prenesejo moč čistega, globokega pogleda. Danes ima vse več otrok raztresene in zbegane oči svojih staršev. Naša družba pa potrebuje mir, ki bo odgnal strah, laž in nasilje med ljudmi, mir za nas in naše otroke. Ustvarjajmo ga z močjo pogleda, ki omogoča tiho, mogočno rast vsega dobrega v našem otroku in v nas samih.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...