Pojdi na glavno vsebino

Milina in moč

Gledam drevo, kako zmore predajo in moč.

Gledam, kako se osipa lipa. List ostaja na veji do zadnjega. Nikamor ne sili, ne oklepa se veje, ne poganja se navzdol, ne pogleduje naokrog, kaj počnejo drugi in kaj bo. Ne skrbi, da je pozno ali prezgodaj Spreminja barvo in počasi prehaja v prosojno žarenje. Zakaj ne moremo tudi mi tako zapuščati trenutkov, ki so minili, in ostajati v pričakovanju, predani vetru in zemlji, ki delata za nas? Sokovi se umikajo navzdol sami od sebe in dihanje listov popušča samo od sebe. Vse se dogaja, kot narekuje november. Vidim milino poleta tega lista, ki ga zdajle odnaša ... in čutim, kako mehek je ta let in koliko predanosti zmore ta list, kot odprta dlan, ki se polaga v neznano brez strahu. Naj pustim, da me povije veter, da se prostor razpre in da brez skrbi dočakam razbremenjenost in goloto. Čas je, da zaupam v odhajanje.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...