Pojdi na glavno vsebino

Ko ostanemo nemi

Včasih je težava tako huda ali bolečina tako globoka, da ni mogoče spregovoriti.

Govoriti o težavi pomeni, da smo jo sploh sposobni ubesediti. Je že korak naprej, dokaz, da so se vrnile besede in z njmi stik.

A ni vedno mogoče. Včasih molk nima dna, nima oprijema.

Včasih obmolknemo. Nimamo kaj reči, vse smo že poskusili, se nam zdi.

Ni nove poti, vse smo že prehodili. Ni nobenega upanja več, izčrpali smo vse izvire.

Takrat nastopi čakanje.

Ne vdaja: čakanje, ki je nekaj drugega. Je zbranost na to, da ni mogoče storiti nič, a da zunaj nas kljub vsemu poteka življenje, ki nas bo prej ali slej zajelo.

Ostaja samo jasna zavest, da nas veliki val stvarjenja, ki nenehno premika vse živo, ni pozabil.

Nikoli nismo odvrženi na obalo kot odvečna smet.

Smo samo odloženi v čakanje, ker trenutek še ni odprt.

Najtežje čakanje se vedno dopolni v premik, ki ni bil pričakovan. Morda se nas kdo dotakne, morda se zgodi preblisk, odpre misel, ki se ni še nikoli.

Čakanje zmoremo, če vsak hip vemo, da nas Življenje nikoli ne pozabi.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...