Pojdi na glavno vsebino

Ko ne morem nič več

Trenutki popolne nemoči imajo dva obraza.

Ko ne morem nič in lahko samo onemoglo ležim, mi je moj običajni pogled na svet nedosegljiv. Vse, kar vedno lahko vidim, slišim, čutim, izgine. Zdaj je na vrsti vse, česar ne vidim, ne slišim in ne delam, ko sem močna. Zdaj vidim svet od spodaj navzgor in lahko odkrijem, kar mi sicer uhaja. Ko ne morem nič, zmorem končno vse ostalo. Nemoč odstre nebo nad mano, ki ga nikoli ne gledam, če hodim vzravnano. Prav je, da me včasih kaj vrže na hrbet in da se gledava iz oči v oči s pikapolonico. Zato je nemoč čas za globoko dihanje, saj naznanja prihod spoznanja.

V prilogi najdete predelano besedilo v meditativni obliki, ki mi ga je prijazno poslala Breda K. Hvala, Breda!

Priloge

Ko ne morem nič več
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...