Klopce ob poti

Naj bo naš dan poln trenutkov olajšanja.

Vsak dan je poln bremen, če nismo ravno na dopustu.

A naše srce je potrebno oddiha, zračnosti, vetra, ki nežno boža.

Vsak dan smo na poti, ki ima ob stezi pravljične klopce, a jih ne vidimo.

Klopce pokriva mehek, od sonca pregret mah. Ko zaprete oči in sedete za minuto, ste v gozdu svojih sanj, na jasi, ob morju. V zatišju miru in dobrega, ki valovi okrog vas in v vas.

Dve minuti večkrat na dan pomagata, da ne zaidemo med kamenje, skale in previse. Da ostajamo budni in pripravljeni na lepo in manj lepo.

Vse zmoremo, če je v nas zelenje in nad nami sinjina. Ko si dovolimo trenutek počitka, ko sedemo in zapremo oči, nas naša pokrajina vzame vase.

Sedimo na zeleno klopco, ko začutimo utrujenost in zbeganost.

V njenem miru tiho čaka in se obnavlja naša moč.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.