Kdo umira?
Prevedla sem to čudovito besedilo. Ključne misli pripisujejo Pablu Nerudi, pesniška verzija pa mu baje ne pripada. Ali ste vedeli, da so bili ljudje izredno navezani na tega velikega pesnika in da so še po gostilnah brali njegove pesmi?
(Spodaj imate tudi original ter italijanski prevod.)
Kdo umira?
(Pablo Neruda, Martha Medeiros)
Počasi umira, kdor postaja suženj svojih navad
in vsak dan hodi po isti poti,
nikoli ne zamenja blagovne znamke,
ne tvega nove barve za svoja oblačila
in ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.
Počasi umira, kdor se izogiba strastem
in hoče črno na belem in piko na i
namesto kopice prekipevajočih čustev,
tistih, zaradi katerih se ti iskrijo oči,
tistih, ki zehanje spremenijo v nasmeh
in zaradi katerih nam tolče srce
pred zmotami in občutki.
Počasi umira, kdor ne prevrne mize
in je nesrečen na delu
in ne tvega svoje gotovosti, da bi odšel
za svojo sanjo
ter si niti enkrat v življenju ne dovoli, da bi zbežal
pred pametnimi nasveti.
Počasi umira, kdor ne potuje,
ne bere, ne posluša glasbe
in ne najde v sebi nobene milosti.
Počasi umira, kdor pobija ljubezen do sebe,
kdor si ne pusti pomagati
in se cele dneve pritožuje nad svojo nesrečo
ali nad nenehnim dežjem.
Počasi umira, kdor opušča svoj načrt, še preden ga začne,
ki se ne sprašuje o stvareh, na katere se ne razume,
in ki ne odgovori, če ga vprašamo, pa VE.
Izogibajmo se smrti na obroke
in se spominjajmo,
da je potrebno veliko več kot samo dihati,
če želimo ostati živi.
Samo goreča potrpežljivost
nam bo pomagala,
da zasije naša sreča.
Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.