Pojdi na glavno vsebino

Kaj pomeni iti v novo?

Želimo si novosti, obenem pa se jih bojimo.

V novo, v katero se podajamo, je najbolje iti brez pričakovanj, brez predstav, kako lepo bo.

Kajti novo nikoli ni samo lepo. Kar ni domače, nas vedno malo ogroža, saj ne vemo, ali bomo novosti kos.

Vse, kar preseneča, vse, česar še nismo nikoli naredili, je za človeka, ki si upa čutiti, tudi vir strahu. Čutiti strah pomeni, da smo pošteni in pogumni v svojem čistem občutenju resnice.

A tudi navezanost na strah je breme. Strah namreč lahko hodi ob nas kot senca, ki jo sprejemamo, a se ne pustimo motiti, ali pa kot grozeč vrtinec, s katerim se nenehoma ukvarjamo in zahtevamo, da mine in izgine, ker ga ne prenašamo. S tem mu dajemo veliko moč.

Hoja v novo je stopanje po poti, ki ima polno ovinkov: odpirajo se lepi razgledi, a tudi brezna, nad katerimi je potrebna večja zbranost in mir srca, ki ve, da je izbrana pot lahko varna in da bo izid dober, če le damo sebe v vsak korak. Kadar nas vodijo potrpežljivost, velikodušnost in pozornost do vsega, kar lahko pomaga, smo varni.

Pustiti življenju, da nas spreminja, ni lahko. Važno je, da na to pristanemo, preden se podamo na pot. Da vemo, da smo izbrali novo in da bomo sodelovali z Nepredvidljivim. Kdor zahteva od potovanj, dopustov ali novih izkušenj samo najlepše in sanjske izkušnje, ne bo uslišan, ker je stopil naprej s samovoljo, ne z ljubečo, otroško odprtostjo za učenje. Kdor noče novih občutkov, ga bodo stari odnesli nazaj na staro, v stokrat doživete moreče in vedno iste scene.

Iti v novo pomeni postati učenci življenja, računati nase in na druge v zvestobi tihemu načrtu, ki nas je spravil na pot.

Načrt pa je skrivnost, večja od naše volje, je dar, ki ga nismo določili sami, in je namenjen nam, kot se še ne poznamo.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...