Pojdi na glavno vsebino

Jadrati v viharnem morju

Kaj storiti, ko je najhuje?

Tole modrost glede odnosa do nevihte sem si izposodila od svoje hčerke Jasne in njenega Ricka, ki je pravi morski volk.

Pripovedovala mi je, kako se je treba obnašati v hudi nevihti. Ko nas zajame vihar, ni pametno bežati iz njega. Zakaj? Nevihta se premika, potuje, toda če ostanemo na mestu s spretnim prilagajanjem, odpotuje mimo nas in mi se znadjemo tam, kjer je nastopil mir. V nasprotnem primeru pa nas divjanje vleče s seboj še in še in lahko omagamo. Najhujše nikoli ne stoji prikovano vedno na istem mestu …

Vprašanje je torej, kaj v kritičnih trenutkih narediti s tem, kar nas premetava in ruši. Če ne znamo ustaviti nagona po begu, vrtinca panike in obupovanja, se ne moremo zbrati in poskrbeti zase. In tako najhujše podaljšujemo v nedogled in drvimo naprej s svojo nevihto.

Razmišljam, kako je to podobno viharnim dogodkom v življenju. Če se otepamo z vsemi štrimi, če se borimo s tem, kar je veliko močnejše od naše volje, se bomo izčrpali in potonili.

Če uravnovešamo barko, da se ne prevrne, če damo vse od sebe za ostajanje na površini na svojem mestu, se vihar zažene drugam, mi pa se znajdemo na pomirjeni gladini.

Tam lahko pogledamo naokrog, si oddahnemo, se odpeljemo v zaliv popravljat barko in celit svoje rane, da potem spet zajadramo. Prestali smo še eno izkušnjo več, ki nam bo naslednjič omogočila še spretnejše predvidevanje nevihte in ravnanje, večji občutek varnosti in večje zaupanje vase.

Zato naj črni vrtinec kar odpotuje naprej, naše mesto je tu, kjer se odpira nebo, če le znamo vztrajati za krmilom svoje barke in držati smer.

Pripeti na tisto, kar je resnično naše, ne bomo potonili, kati ravno ko nam bo pohajala še zadnja moč, bomo opazili, da smo rešeni.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...