Pojdi na glavno vsebino

Išči, kar je nujno

Pogosto ne vemo, kako obupno smo potrebni dotika.

Besede nahranijo našo potrebo po besedi. Misli nahranijo našo potrebo po razmišljanju. Dotiki nahranijo našo potrebo po življenju. Brez besed smo prazni. Brez misli smo izgubljeni. Brez dotikov smo mrtvi. Misel in beseda rabita toplo gnezdo, brez katerega je svet govorjenja in razglabljanja samo krsta. Šele ko začnem čutiti, da ne jaz ne drugi ne preživiva brez dotika, se začne življenje. Šele ko sprejmem resnico o svojem podhranjenem telesu, ko zaslišim krik nevzdržnega pomanjkanja, krene na pot dotik, ki me lahko usliši. Dvigne se iz mojega lastnega dna. Tedaj zagledam, da mnogi tavajo z menoj. Krdelo premraženih išče zavetje in v skupnem romanju spoznamo, da nas pred umiranjem reši samo objem. Ogrejemo se šele, ko se telesa najdejo in izmenjajo toplino. Toplina rešilnega zavetja se lahko razodene le mnogim, nikoli enemu samemu.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...