Pojdi na glavno vsebino

Hvaležnost nas poveliča

Nekateri mislijo, da je hvaležnost samoponiževanje.

Občutenje in izražanje hvaležnosti nam daje veliko, zelo veliko.

Pokaže, da smo začutili obdarovanost. Svoje obdarovanosti pa se lahko občuteno veseli le tisti, ki misli, da je darilo zasluženo in upravičeno. Torej iskrena in topla hvaležnost dokazuje, da se zavedamo svoje vrednosti in da mislimo, da smo dragoceni za drugega.

Če čutimo, da darila nismo vredni, ne moremo biti iz srca hvaležni. V čisti hvaležnosti je radost nad udeleženostjo v slavju: praznujemo v dvoje, oba sva počaščena, tako tisti, ki daje, kot tisti, ki je obdarovan.

Tudi drugega znamo videti in doživljati v njegovem bogastvu. Kdor zavida, ne more biti hvaležen, ker v njem prevladuje uničevalni naboj. Drugim želi jemati, nižati njihovo vrednost, ki ga ogroža. Veličine drugega nočemo prepoznati in se ji prikloniti.

Občutiti hvaležnost je zato dokaz, da nismo zavistni. Je sporočilo o čistosti naše duše, je ogledalo naše vere vase, naše življenjske moči.

Obenem je to nedolžnost otroškega veselja nad nepričakovanim darilom in pove, da ne živimo v drži zahtevnosti. Zavedamo se, da drugi niso dolžni ljubiti in dajati, da so svobodni in da dajejo prostovoljno.

V hvaležnosti prekipeva navdušenje nad obiljem sveta, nad vsem, kar lahko doživljamo lepega.

Hvaležnost nam razkriva vedno spet kaj novega in lepega v nas samih in je eden od nosilnih temeljev našega dostojanstva.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...