Pojdi na glavno vsebino

Huda burja in življenje

Ko divjajo notranje ali zunanje sile (ki se v resnici prelivajo ena v drugo), ni časa za oziranje naokrog in za tuhtanje.

Kdor je že kdaj hodil ali vozil v zelo hudi burji, dobro ve, kaj je potrebno. Opazovanje in predvidevanje sunkov ne pride v poštev, ko si sredi viharja. Pomaga le – če smo peš – iskanje opore ali zavetja, primerna obleka in obutev, trden prijem, pazljiva hoja, zavedanje, da ne vemo, od kod bo že naslednji hip udarilo in kam nas bo porinilo. Lahko pa ostanemo pokonci in opravimo, kar je treba, če znamo modro prestati te okoliščine.

Tudi z avtom je podobno: potrebno je trdno držati smer. Volan je treba nepopustljivo zagrabiti in mu ne pustiti, da zavije tja, kamor ga poriva veter. Obenem je treba najti pravo hitrost glede na upor, ki ga vozilo zmore, predvsem pa je nujno, da nismo raztreseni.

Taki trenutki v življenju niso redki. Ni modro, da se sredi sunkov ukvarjamo z razlogi za to dogajanje. Trenutek zahteva vso našo zbranost in vso razpoložljivo energijo . Včasih zmoremo le to, da držimo smer, vse ostalo pride na vrsto pozneje, ko se bo burja polegla.

Vedno se poleže in takrat pride na vrsto vse ostalo - če smo ostali pokonci in na svoji poti.

Ena od življenjskih modrosti je prepoznavanje moči viharja in lastnih moči.

Včasih je čustveno preživetje pod vprašajem in takrat nam pomaga, da od sebe ne zahtevamo nič več kot ohranjanje smeri.

Včasih je junaštvo že to, da ne padem s krova svoje barke, pa čeprav bo na njej vse razmetano ali polomljeno. Včasih pomeni počastiti življenje že to, da ne spustimo krmila.

Spoštujmo svoje najtemnejše ure, da bomo zmogli zavezništvo s seboj in zaupanje v življenje, ko se v naši duši daleč na obzorju svetlika tenka črta novega jutra, a čutimo samo sunke in tresenje svojega sveta.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...