Pojdi na glavno vsebino

Gozd veliko ve

Danes sem v jesenskem gozdu našla odgovor na marsikatero vprašanje.

Kako spustiti preživele spomine, ki me begajo? Tako kot bukev, da se listi nežno poslovijo od veje, sprejmejo odhajanje in postanejo pisano šelestenje, modrost, ki ne boli, ampak le greje korenine.

Kaj daje prihajajoči mraz? Skozi gole veje zdaj vidim nebo bolj jasno in sinjina je mogočnejša kot poleti. Govori mi o prihajoči moči, ki plove čez moje nebo.

Kako zeleneti brez podlage? Kako ostajati mehki? Gledam mah, kako zna objeti kamen, črpati življenje iz sivine in sijati živozeleno. Nežno mehek cveti pod mojo roko.

Kako stati neodvisna in povezana s svetom? Ko se naslonim na deblo, lahko začutim, kaj pomeni stati sami in na pravi razdalji od drugih.

Gozd veliko ve o mojem življenju.

V njem je nekaj prvinskega, kar govori s starodavnim dihanjem in ne pozna strahu pred minevanjem in smrtjo. V nenehnem obnavljanju podpira našo preobrazbo.

Zdaj spreminja svoje barve skupaj z menoj in mi razkriva pot blagodejnega osipanja.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...