Pojdi na glavno vsebino

Gozd nas vidi

Na poti skozi gozd sem opazila, da me vidi in uči živeti.

Korenina pred menoj je visoka in previdno moram čez. Pravi mi, naj pozorno polagam noge, da se ne poškodujem. Tla nikoli niso tako zravnana, da bi mi ne bilo treba gledati, kod hodim.

Mah, v katerega se moja noga potopi v rajsko mehkobo, mi govori, naj se predam sreči, ko me povabi vase.

Robida, v kateri se zatakne moje krilo, mi pravi, naj blago snamem tako, da ga ne strgam. Čuteče. In naj ne poškodujem veje, ki je polna še zelenih sadov. Dozoreti si želijo.

Suhi hudournik mi pravi, da ni treba čakati neurja, da pripravim strugo.

Veliko je treba hoditi po gozdu, postati divja in vsak hip živa, da se lahko naučim živeti brez trpljenja.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...