Pojdi na glavno vsebino

Govor tebi, ki me ustavljaš

Ko poskusimo narediti kaj čisto novega, kar doživljamo kot prepovedano, se oglasijo stari strašljivi glasovi. Pogovorimo se z njimi, da bodo utihnili, ko stopamo naprej. Drugi pri tem nimajo velike vloge. Edini, ki nas res lahko ustavi, je preteči glas v naši notranjosti.

Kaj reči glasu, ki se dvigne, ko želim zaupati v novo, poskusiti več in više, ko srce želi zaživeti bolj polno in radostno ter išče vznemirljivo odprtost, ko začutim, da ne želimo ostajati na istem in da je v meni nezpoznana moč? Kako se spraviti s to navzočnostjo, ki ostaja večno odeta v črnino žalovanja? Preprosto lahko govorimo z njim kot s starim, preplašenim, nezaupljivim prijateljem, ki še živi pod vtisom nekdanjih bolečin in nočer ven ter je prepričan, da mora storiti vse, da me zadrži ob sebi v moje dobro. Pozna samo umik.

Naj posluša.

………………….

Govor tebi, ki me ustavljaš

Vem, rad me imaš in dobro mi hočeš. Nočeš, da trpim. Ampak jaz ti povem, da je ustavljanje sebe velika muka in tudi greh proti resnici. Ne čutiš mojih želja, ti čutiš samo moje strahove.

Poglej, kako si želim naprej in kako iščem podporo za svoj polet. Ali ne vidiš, kako me vlečeš nazaj v imenu minulega časa? Kaj veš o tem mojem času zdaj? Kaj veš o moji novi moči? Kaj veš o novih ljudeh, ki mi prihajajo pomagat, kaj veš o stvarstvu, ki objame vsako bitje, ki išče preobrazbo v novo moč?

Kaj veš o upanju, ki navdihuje, ti, ki živiš od odpovedovanja? Razumem te, tvoj svet je žalosten in nemočen, toda ne pozabi, da si preživel do danes iz tistega dela mene, ki je zdaj tu in hoče naprej. Celo tvoja stara žalost se napaja od moje živosti in zato je me moreš ustaviti, ker svoje lastne moči nimaš.

Pa vendar te gledam, poslušam in dopuščam tvojo senco ob senci. Tako vem, da sodiva skupaj, da sva zrasla skupaj in skupaj trpela. A ne poskušaj vplivati na moje odločitve, ker ti ne pripadajo. Tvoja naloga je hraniti spomin na prestano in izkušnjo trpljenja, da jo prepoznam v sebi in drugih, ko je čas za vračanje in za temno plat spoznanj.

A kadar grem naprej, nimaš besede, stari prijatelj. Tvojih pomislekov ne upoštevam, ker ne prihajajo iz poznavanja sedanjosti, ampak izključno iz poznavanja preteklosti in iz potrebe, da senco vedno spet na novo vzpostavljaš, ker je to tvoj edini dom.

Zato zaspi, ko se dvigne sonce, ker je to svetel dan in moje noge iščejo vzpon in zalet. Počivaj in tiho sanjaj preteklost, ki se ne spreminja, najina svetova lahko ostajata povezana kot dan in noč. Vse v meni lahko živi svoj čas in svoj del prostora, da je le vsakemu mojemu delu odmerjeno po zakonih življenja.

Življenje, ki ga ne poznaš, se želi nadaljevati večno v vedno novih oblikah.

Jaz mu pripadam in tudi ti.

…………………………


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...