Pojdi na glavno vsebino

Globoki ali površni um

Ko iščemo rešitve, je važno črpati od tam, kjer se poraja novo.

Premlevanje je običajna navada, ki jo vsi dobro poznamo, zlasti ženske. V takem stanju ne razmišljamo in ne odpremo nobene nove možnosti. Lahko je samo vedno slabše.

Naš neizkoriščeni globinski um je velika in mogočna sila, ki nima sedeža samo v možganih, ampak naseljuje celo telo in na zelo različne načine odpira nove poti.

Tam se namreč ne nabirajo naše izkušnje (torej spominski zakladi … ali spominske more), tam vlada ustvarjalna praznina. Toda tja se podajamo redko.

V tisti globini prosojne luči in porajajočega neznanega se lahko okopamo in prečistimo vse navlake. Prepričanja se tam nimajo česa oprijeti, dolžnosti prav tako ne.

Tam obstajajo samo presenečneje, svoboda in pisano vrenje še nejasnih stvaritev.

Lepo je vsaj enkrat dnevno potoniti v to globino, kjer smo inteligentnejši in prodornejši, prosti in lahki.

Držati se navad ali tega, kar »drži kot pribito«, nas spremeni v trdovraten bršljan, ki ne more nikamor s svojega prostora. Ne moški ne ženske se ne počutimo žive, če se oklepamo zidov svoje preteklosti.

Že pet minut je dovolj, da se izmuznemo vsemu običajnemu in obveznemu in zaplavamo proti prosojnemu dnu, kjer smo vedno sveži, svetli in novorojeni.

Lepo je spoznavati ta nedotaknjeni del sebe.

Seveda, nismo samo to. Toda zakaj nočemo biti tudi to vsaj nekaj minut na dan?

Gorje, če pozabimo na svoje svetlo dno. Zanemariti to globino pomeni postati banalni in se ponavljati v neskončnost.

Potoniti v neodkrito in neizmerno je naša najgloblja vez z življenjem, z močjo prenove in večnega rojevanja. Zakaj bi se bali hoditi tja?

Tam smo vendar doma.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...