Pojdi na glavno vsebino

Dve uri in nikdar več

Naučila sem se kratkotrajne sreče brez žalosti.

V dar sem dobila nekaj vejic bele akacije. Prekrasno je dišala.

V dveh urah se je osula in vonj je izginil.

Ta trenutek se ne vrne nikoli več.

V dar sem dobila besede ljubezni, ki so me ganile ... in odzvenele.

Kot vejice akacije.

Dobila sem dotik. Neponovljiv hip zaupanja. Nepozaben objem ... in razhod.

Kot tiste vejice.

Zdaj se učim umetnosti pobiranja osulega cvetja v hvaležnosti in nahranjenem srcu.

Iz hipa v hip, kajti življenje me lahko prevzame le sproti.

Globoko vdihnem, kar mi je ponujeno, da me naseli in zavzame ...

in postane za večno jaz.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...