Pojdi na glavno vsebino

Doma

Misel o domu in tragedija iz italijanske stvarnosti.

V knjigi Umetnost preprostosti ( D.Loreau) sem našla tole misel: »Naš dom bi moral biti kraj počitka, vir navdiha in zdravilno območje ... prostor za svetlobo, razjasnitev uma in polet duha«. Razmišljam, kako ga urejamo, kaj kupujemo, kako pospravljamo, s katerim namenom. Služimo mi domu, predstavam o vsem, kar mora biti ... ali pa je dom v službi naših globljh potreb, otok miru, prostor povezovanja s seboj in najljubšimi osebami? Imeti doma svoj kotiček miru in svoj trenutek za vračanje vase je danes še posebno nujno. Vse več ljudi srečujem, ki nimajo časa niti, da bi si izmenjali dva občutena stavka, in ki so postali tlačani svojih obveznosti. Včeraj je v Italiji umrla deklica, ki jo je preobremenjeni oče (gradnja hiše, delo, otroci ...) za celo jutro pozabil v avtu na soncu v prepričanju, da jo je bil zjutraj oddal v jasli. Imela je 22 mesecev. Ta strti oče, s katerim lahko samo pretreseni sočustvujemo, nam lahko pove, kaj se lahko zgodi, ko nimamo več oči in ušeš za bistveno, ker so nam čute in srce požrle »važnejše« stvari. Ne poznam ozadja dogodka in ne morem soditi, to novico sem le povezala s svojim opažanjem naraščajoče raztresenosti in razkroja odnosov med ljudmi. Osvobodimo svoje domove, svoje dneve, svoj prostor v duši, preden bo prepozno.
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...