Pojdi na glavno vsebino

Darovi zime

Prihajajo zimski dnevi. Za trenutek se ustavimo ob vprašanju, kaj globokega nam lahko podari ta čas in kaj lahko storimo, da se ga naužijemo.

Zima je čas, ko v nas priteka moč za veliko očiščenje, za odrešilno praznjenje, za sekanje starih vej. Ko ugasnemo kričavi blišč, s katerim si ljudje za praznike preganjajo demone strahu, osamljenosti in dvoma v vrnitev sonca, lahko prestopimo vanjo. Tam zagledamo, kar se ne more več poskriti med tolažilne kulise, odnese jih leden piš, ostane le razgaljeno ogrodje resničnega. Začutimo milost zimskega prijema, ki z ledeno pestjo pritisne ob tla vse nezdravo, spodnese, kar je kilavo in nezanesljivo, zamrzne vse, kar je bolje, da ne nikoli več ne ozeleni. Vse škodljivo bo zamorjeno, vse, kar ovira rast najplemenitejših sadik, bo ustavljeno. Pomladi naj odžene samo tisto, kar bo dalo dober sad. Globoko vdihnemo mraz in pustimo, da opravi svoje delo. Lahko vzljubimo to stisko, saj nas varuje pred bolečinami, ki jih rodijo neprečiščene izkušnje. Rešila nas bo odvečnega in klavrnega, v njej bomo postali zgoščeni in zakoreninjeni kot nikoli prej. Živeti zimo do dna nas pripelje do praznikov, ki bodo razkošno goreči kot razbeljena žerjavica, ki jo razpihaš z močnimi pljuči. V zimi se naučimo biti nepremagljivi.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...