Pojdi na glavno vsebino

Brenčanje večnosti

Ali ste že kdaj razmišljali, kako zveni večnost?

Stojim pod velikansko lipo, ki prekipeva v cvetovih, in čutim valovanje opoldanskega dehtenja. Ne vidim jih, a slišim na tisoče čebel v krošnji. Tam krožijo s svojimi kožuhastimi telesci in drtenje krilc ustvarja prosojno bliskanje po vejah. Poslušam njihovo brenčanje: presunljivo je. Zaprem oči in vame prehaja zvok iz svetov, ki se oglašajo onkraj časa in prostora. Tako brenči vesolje v kroženju planetov, ki vibrirajo v čudeženem dotiku. Stojim v medenem oblaku, v večnem brenčanju vesolja, ki poje v cvetoči lipi.

Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...