Pojdi na glavno vsebino

Božična misel

Bralcem moje strani, ki so kristjani, posvečam svojo letošnjo božično misel.

Božični prazniki imajo dva obraza: tistega lepega in družabnega, ko je vse v lučkah in veselo, in tistega žalostnega, ki ga ljudje skrivajo in tajijo pred seboj. Za praznike je med ljudmi več trpljenja kot sicer, ne manj. Prav ob tem času je namreč resnica o našem pomanjkanju še bolj ostra, še bolj živa. Če se v družini ne razumemo, je najtežji prav božič, če smo sami in brez dragega človeka, prav tako. Če nam lastni otroci delajo hude skrbi, če nas mož ali žena ne razumeta, če se bojimo za prihodnost, če smo razočarani nad seboj, če naše sanje umirajo, potem je ta čas posebno težak in poln zadržanih solz. Blagoslov božiča ne prihaja za tiste, ki se šopirijo v svoji samozadostnosti, ki mislijo, da so boljši in da so dosegli več kot drugi. Namenjen je vsem, ki hrepenijo po veselem oznanilu, ker so obstali sredi težke resnice o sebi. Lahko nas zdravi pod pogojem, da vidimo in sprejmemo, kar je ranjeno v nas, in da prisluhnemo svoji potrebi po ljubezni in uslišanosti. Božič je praznik tistih, ki si upajo priznati, da je srce prazno. Bolečine človekovega srca so namreč hude predvsem takrat, ko jih niti sebi ne priznamo. Zato je prvo vabilo božiča to, da postanemo preprosti in majhni kot dete in poiščemo objem, ki nas lahko sprejme. Bog nas tolaži predvsem tako, da nam pošilja ljudi in priložnosti, ki so nam lahko v pomoč, a največkrat smo preveč zaprti, polni zamere in grenkobe, da bi jih začutili, predvsem pa nočemo, da bi kdo vedel, kaj imamo težkega na duši. Ljudje se radi pritožujemo, a svojega najglobljega uboštva nočemo pokazati nikomur. Svet je poln dobrih ljudi, ki jih ne vidimo in ne srečamo, če se slepimo ali zapiramo v svojo stisko. Naš čas nas ločuje od stiske sočloveka, a tudi od lastne stiske, saj vsi raje kažemo uspešen obraz; z nami je vse v redu! Naučiti se moramo pristnosti in zaupanja: deliti s sočlovekom svoje neuspehe, svojo žalost, svoje izgubljene sanje. Spet je treba najti vero v bližino med nami, v prijazno besedo, v čudež pogleda, ki se dotakne srca. Kdor se skriva pred drugimi in taji svoje hrepenenje po razumevanju, kdor se obnaša kot bogataš, ne bo dobil blagoslova, ki ga je potreben. Naučiti se moramo iztegniti roke in prositi, spregovoriti, pokazati svojo ranljivost. težko je dajati, a prejemati je še težje. Kristus se je rodil med preprostimi, ubogimi ljudmi, ki se ne pretvarjajo, da imajo vse. Zato se nikar ne silimo dokazovati, da smo uspešni, da je pri nas doma vse v najlepšem redu, da znamo vedno izbrati pravo pot. Ne bodimo farizejsko zaljubljeni vase in vzvišeni. Vsi smo kje ubogi, če smo resnični. Toda rane, ki so skrite, ne morejo biti obsijane od ljubezni. Bog ne more potolažiti in okrepiti človeka, ki ne zna več jokati in ki razkazuje, kaj vse zmore sam. Naš čas je zelo neusmiljen do ljudi, ki jim kaj manjka. Ne smemo se postarati, treba je ostati mladi, ne smemo biti šibki ali bolni, ker je uspešen človek čil in zdrav in vedno prijeten na pogled. Ne smemo govoriti o vsem, kar nam ni uspelo, kar nas tare, kar je pretežko nositi sami. Treba ja kazati samo vse, kar je za razstavo. Preprosta resnica, ki nam jo sporoča evangelij, pa je: Človeku ni dobro samemu biti. Nihče na tem svetu ne more preživeti v duši brez opore, brez bližine, brez razumevanja, brez dotika in brez usmiljenja. Vse v nas, kar je žalostno, čaka na ljubezen, na besedo tolažbe. Božič ni, kot nekateri trdijo, praznik veselja in zabave, razigranosti in obilja. Božič je tiha, neskončno tiha noč, v kateri zazveni luč odrešenosti. Božični sij nam govori, da ljudje ničesar ne moremo doseči popolnoma sami in brez drugih. Govori, da samo povezanost splete tisto svetlo zlato mrežo, po kateri potujejo srečni dogodki. Vabi nas, naj začutimo, da smo povezani v sreči in nesreči, v revščini in bogastvu, da si vsi delimo položaj človeka. Biti človek ni lahko za nikogar. A povezanost naredi naše bolečine manj hude in našo srečo rodovitno za vse. Vsak človek ima v sebi otroka, ki včasih trepeče, ker se boji, da je zavozil svoje življenje, izgubil velike dragocenosti in morda celo svoje upanje. Božič pa prihaja, da se nas dotakne topla luč, ki premakne nedotaknjeno svetost v nas. Vsak človek ima v sebi luč, ki ga ne bo zapustila nikoli. Poglejmo vase, najdimo to večno luč, in poglejmo v drugega, da jo bomo zagledali in prepoznali sebe v njem. Tako lahko zdravimo drug drugega, če iščemo sveto luč v vsakem človeku, če mu jo pomagamo videti in če pustimo, da nam drugi pomagajo videti našo. A ta luč prinaša mir, ki se ga bojimo. Mir ni stanje, v katerem se nič ne dogaja. Božji mir je mogočen in skrivnosten kot ocean, orjaško močan, in prihaja spreobračat. Buta ob tečaje naših vrat, če smo živeli za zapahi sprenevedanja. Sposoben je podreti vsako laž, vsako hudobno misel, vsako zlagano dobroto. Dvigne in nato pomiri vsako nevihto, če sprejmemo, da nas očisti in reši. Le prečiščenost prinese v naše duše božični mir, prežene grenkobo in strah ter nas, ločene in nezaupljive, poveže v ljubezni. Močni mir, ki se rodi iz resnice in čiste bližine, nas vznemirja. Vdajmo se mu, vsa naša moč je v njem.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...