Pojdi na glavno vsebino

BOLNIK IN POMLAD

Pesem o tem, kako nas kliče sreča ... in kako je nismo vajeni.

BOLNIK IN POMLAD Sredi noči se zbujam pomlad me napada in hoče da jo sanjam rjuho si vlečem čez oči pod jutro a noge me vlečejo k oknu zelenje se polašča sveta in hoče da ga gledam ob vznožju postelje stoji smrt že od rojstva me varuje a zdaj se poslavlja in me zapušča in jo kličem nazaj bojim se vstajenja bojim ozdravljenja ne morem ustaviti dihanja svetloba me odplavlja topla kri se premika na vzhod bolniška postelja je dvignila jadra ugrabila me je pomladna ladja ne iščite me v grobu moj angel je tam in govori NI GA TUKAJ.

Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...