Pojdi na glavno vsebino

Bolečina in sreča

Bolečina lahko živi ob sreči. V dvoje nas oživljata.

Ko mi je hudo, vidim življenje pod gladino.

Vidim žalost. nemoč, vidim zatemnjeni del sebe in pogreznjenega sveta.

Obraz resnice, ki še ni bila preobražena v luč.

Ko mi je lepo, vidim obzorje in vse, kar sije, poje in preletava sveže nebo.

Zato se pogrezam in dvigam, da sem eno.

Da zajamem vse in da sem povsod doma.

Da premikam pogled in iščem prostor za pravo besedo,

za pravi gib, ki odgovarja na resnico tega hipa.

V sreči se poženem naprej.

V bolečini plavam počasi, previdno in s pogledom navzgor, proti gladini.

Kajti ne smem pregloboko navzdol, od koder ne znam spet nazaj, gor, v svetlobo.

Oboje vadim, da ostajam jaz,

da ostajam med vami,

ker smo vsi bitja dveh svetov

in le skupaj preživimo.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...