Pojdi na glavno vsebino

Bodeči cvet

Bodeča roža Včasih smo bodeča neža, pa kaj zato. Cveti in daje svetu svoje bitje, da jo obišče, komur je lahko dar.

Nismo kaj vredni samo zato, ker znamo biti dobri, prijetni in v podporo. Včasih nam uspe, pogosto ne. Včasih smo drugemu nož, v katerega se ureže, mrzli piš vetra, poleno, ki se zaleti pod njegove noge in ga ustavi, turobna sivina, ki mu zasenči nebo, požar, ki upepeli kaj ljubega in nežnega v njem, kosa, ki poreže njegov komaj zacveteli travnik in ga prislili, da začne spet od začetka.

Vse to smo kdaj za druge, hote in še večkrat nehote. V naši naravi je, da smo kdaj to in tega ni mogoče izkoreniniti. Kdor je kdaj poskušal kaj podobnega, se je prelevil v pošast junaškega ali svetniškega videza.

Zato se lahko z olajšanjem in mirom oziramo po svojih dejanjih, s katerimi smo rušili in delali krivico ali še bomo ranili. Ni se nam treba boriti za ljubezen in spoštovanje, ker nam pripadata, tako kot nam pripadata svetloba in zrak. Pravica do življenja pomeni, da imamo pogoje, da sploh preživimo. Pogoj, da sploh lahko sodelujemo v nastajanju sveta pa je, da čutimo, da smo vredni največje ljubezni.

Ne skušajmo biti ljubljeni po zaslugah, ampak samo pristajamo na prejemanje, kajti ljubezen nas nenehno obiskuje.

Raje se spravimo z vsem, kar smo, priznajmo svojo potrebo po bližini in odložimo ščit kreposti in naprezanja.

Bolje, da samo odpremo svoj bodeči cvet in se pustimo obiskati od sonca in čebel, ki znajo tako vzeti med, da se ne ranijo. Veliko jih je okrog nas in vsaka ve, kje čaka naš bodeči cvet.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...