Pojdi na glavno vsebino

Biti drevo in zdraviti okolje

Naš kulturni model nam govori, da je prav pomagati, pogosto lahko gledamo oddaje, v katerih nabirajo denar za to in ono in “pomagajo”. Nikoli pa nam ne govorijo o pristnejši in trajnejši obliki človekoljubja:, ki zelo manjka v našem svetu: o vnašanju zdravja.

Drevo samo živi ... in deluje Vnašati zdravje pomeni ustvarjalno stati sredi bolezni telesa ali duha, sredi pomanjkanja, sovraštva in nemoči. Lahko stojimo kot drevo, ki razteza svoje veje, a ne hodi za popotnikom, ki ga ne vidi. Drevo stoji in se ponuja ne glede na to, ali si mimoidoči in izčrpani človek vzame čas za počitek in uživanje sence. Ne sili, ne govori, ne kliče, ne organizira nobene akcije. Narava drevesa je stati, zeleneti, ustvarjati zeleno razkošje, gostiti ptice, sijati v slavju cvetenja in dehteti, širiti svežino čez meje svojega prostora. Vnašati svoje zdravje ni isto kot pomagati. Pri ponujanju pomoči imamo aktivno vlogo, storimo prvi korak, Prepogosto zalezujemo sočloveka, ki postane žrtev naše sle po doživljanju vloge “tistega, ki lahko pomaga”... Pametno je, da se kdaj odpovemo tej nalogi, če nas obseda, in najdemo preprosti, naravni obraz medčloveške soudeležnosti v skupnem življenju. Tisti, ki nikoli nič ne da in ki meni, da imajo vsi več od njega, je revež. A tudi tisti, ki meni, da mora vsevprek reševati, je revež. Oba sta ločena od pretakanja živega med nami. Nudenje pomoči lahko postane življenjska prislila. Po eni strani se počutimo obremenjene, ker moramo nenehoma nekaj dajati od sebe, obenem pa tega bremena ne moremo nikoli odložiti. Kajti kako lahko plemeniti človek odneha, potem ko je bil dolgo tako dober? V imenu katere višje vrednote se lahko reši te plemenitosti? Skopuh se ne more odreči kopičenju in stiskaštvu, prisilni človekoljub pa pomaganju. Oba sta ranjena v svoji človeški podobi. Boljša varianta je doživljati, da s svojim notranjim zdravjem in ustvarjalnostjo preprosto živimo ob drugih, ki si vzamejo, kar želijo ...v svojem trenutku. Gojimo svoje obilje, izražamo svojo ustvarjalnost, a čutimo, da smo vpeti v svet, v katerem vsi nekaj ponujajo in vsi nekaj jemljejo. Izmenjava, ki jo čutimo v sebi, nas oživlja, togost nas ubija. Stojmo v pretoku možnega in dobrega, v srcu obilja. Ne usmerjajmo svoje pozornosti v vse, kar se med nami plete nemočnega in neuresničljivega, v mrežo tegob in zapletov, v nujno in obvezno doseganje rešitve za vse. Raje bodimo občutljivi za vse, kar se nenehno poraja novega in česar še nikoli nismo opazili. Hoteti vedno pomagati kaže, da smo nasilno preusmerili svojo naravo in da ne znamo živeti enakopravno. Vsevprek iskati kliente za svojo dobroto je naporno in tudi nespoštljivo. Ne ponujajmo pomoči, ponujajmo sebe v svojih neštetih spreminjajočih se obrazih ... kot smo v resnici: željni opore in željne dajanja, željni tolažbe, željni objema, željni drugega, ki nas poišče in česa prosi, željni samote, željni družbe ... A potrebno je vse in vse mora prihajati in minevati. Bodimo podobni drevesu in bomo odkrili, kaj vse lahko stori, kdor se ne premakne, a z vso silo živi porajanje živega sebe. Oddajati zdravje je nekaj drugega kot zdraviti, izražati lepoto obstajanja je nekaj drugega kot prepričevati, sejati semena je nekaj drugega kot tekati sem ter tja, opozarjati druge, naj tudi pomagajo, se jeziti na vse, kar bi bilo še potrebno urediti ... Kadar smo skromnejši in naravni, dosežemo več. Drevo prečiščuje zrak s tem, da je drevo. Tudi mi vnašamo zdravje že samo s tem, da smo zdrava korenina, živo deblo in krošnja v minevanju letnih časov. Zemlja in nebo pa bosta storila ostalo.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...