Pojdi na glavno vsebino

Beli očnjak

Poglejte si še enkrat film (ali preberite ta roman) in najdite sebe v njem.

Vsi, ki so se naučili nezaupanja do ljudi, so podobni očnjaku iz tega romana.

Divje oči, kazanje čekanov, ko se približa človek, popadanje ponujene roke, ki ga hoče nahraniti in pobožati … Krutost in zloraba brez usmiljena prisilita vsako živo bitje, da se zateče v prežeče nezaupanje. Življenje postane potuhnjeno oprezanje za sovražnikom, notranjost postane neosvojljiva trdnjava, misli so razjarjene in vedno na begu, srce, ki so ga strli, ne utripa več v veselem pričakovanju bližine.

Veliko tega je še v nas in ko se vračamo v te občutke, lahko opazimo, koliko so še dejavni in kako se branimo ponujene ljubezni.

Da, beli očnjak čaka v nas, da se pustimo pobožati in da se zaupanje vrne.

Šele tedaj se čas obrne in v naše dneve začne pritekati prihodnost.


Nihče se ne more spustiti v svoj pekel sam.
Nihče ne more priti na svetlo sam.
Nihče se ne nauči govoriti sam.
Hvala, Josipa, za vse rojeno na tej poti.


Preberite še

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...