Pojdi na glavno vsebino

Bela noč

V krivdi, očitanju in zameri umiramo, a druge poti so vse odprte.

Slečem strupeno obleko

prepojeno s solzami, ki gorijo.

Odlagam jo na zemljo

na starodavnih prsih zna vzdržati požar.

Nad pogoriščem obstane polna luna

in začutim, da je mimo najhujše.

Odenem se v svit in tenko sinjino,

v veter, ki prihaja s severa,

in prinaša svežino belih noči.

V nedolžnem sneženju zadehtim

naj me zasiplje

zvezdnati metež,

naj traja ure in ure

naj pada v oči

snežinka za snežinko

naj se dopolni vračanje belega.

Vse mineva, kar tuli,

ker je mehki sneg posrkal kričanje teme

kristalni prah na moji koži se svetlika

in prvič vidim

cvetenje zime.

Pristop tega članka izhaja iz izvirne metode razvoja Vera vase Josipe Prebeg.

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...